Zanimalo me je, kako so čustva predstavljena v literaturi, namenjeni predšolskim in mlajšim otrokom. Iskala sem predvsem knjige z UDK 159.942. Prebrala sem več kot 70 knjig.

Otroci ne potrebujejo knjig o čustvih, morda jih potrebujemo odrasli, ko ne vemo, kako narediti prostor za čustva. Otroci čustva predelujejo skozi igro, doživljajo jih skozi poslušanje raznoraznih zgodb.

Morda z nami starši niso govorili o občutkih in čustvih in sami ne vemo točno, kako se o tem pogovarjati z otrokom. Pri tem nam lahko pomagajo knjige, da dobimo znanje in ideje.

Preden se otroku začne brati knjige o čustvih, je po mojem mnenju dobro, da ima odrasel jasen namen, zakaj želi z otrokom govoriti o čustvih.

Ker želi, da bi otrok svoja neprijetna čustva obvladal sam in se ne bi moteče vedel? Ker želi, da bi otrok sebe boljše razumel in se naučil jasno izražati, ko mu je prijetno in ko mu je neprijetno?

Ko ima odrasel pri sebi odgovor na ta vprašanja, lahko vsako knjigo uporabi za pogovor, ki bo podpiral njegov namen. Odvisno od namena bo pri nekaterih knjigah potreboval več iznajdljivosti, pri drugih pa manj.

Tukaj z vami delim svoje razmišljanje in opažanja o knjigah o čustvih, ki so namenjene otrokom.

Delitev čustev na slaba/dobra, pozitivna/negativna mi res ni blizu. Za voljo tega zapisa jih delim na prijetna in neprijetna. Jezo v tem zapisu uvrščam pod neprijetna čustva, ker je v slikanicah (izjemo ali dvema) predstavljena kot takšna.

V knjigah, ki obravnavajo več čustev hkrati, so prijetna in neprijetna čustva še kar enakomerno zastopana. V zbirkah knjig so izrazito bolj zastopana neprijetna čustva.

Človeški možgani imajo negativno pristranskost, kar pomeni, da neprijetna doživljanja bolj opazimo in jih intenzivnejše občutimo. Ko otrokom beremo slikanice, ki imajo poudarek na neprijetnem doživljanju, to še poudarjamo. Otroci se naučijo imenovati neprijetna čustva, ne pa tudi prijetnih in tako še bolj usmerjajo pozornost na neprijetna.

Za izpolnjeno življenje je pomembno, da vemo, kaj nam prinaša zadovoljstvo, veselje, srečo, kaj nas izpolnjuje, kaj počnemo lahkotno in radostno. Kako naj se otrok tega zaveda, če o tem ne govorimo?

Po mojem mnenju je dobrodošlo, da bi knjige in zbirke knjig namenjene otrokom, vsebovale bolj uravnoteženo zastopanje prijetnih in neprijetnih občutij.

Pogovarjanje in imenovanje neprijetnih občutij je po eni strani napredek, saj so ta občutja pogosto pospremljena z: ‘Ah, nič hudega. To ni prav, da se tako počutiš. Kaj se jeziš, bodi tiho. Nehaj jokati.’

Po drugi strani je pomemben tudi način, kako o neprijetnih čustvih govorimo. Jih označimo kot slaba, grda? Kot takšna, ki jih je potrebno čim prej pregnati, premagati, se jih znebiti?

Knjige, namenjene predšolskim otrokom, večkrat predlagajo in učijo strategije, kako naj se otrok sam pomiri ob neprijetnih čustvih (ne da bi iskal pomoč druge osebe), hkrati pa predlagajo, da naj drugim pomaga, ko jih je strah ali so žalostni. Za prijetna čustva knjige predlagajo, da naj jih otroci delijo z drugimi.

En zapis me je posebej zbodel. Govori o tem, kako otroku pomagati pri žalosti:

• Možgane s tem spodbudimo, da ne čutijo, ampak razmišljajo. Tako bo otrok mirnejši in bo imel večji nadzor nad svojimi čustvi.

Podobno predlaga tudi, ko otrok doživlja jezo:

• … njegovi možgani ne bodo čutili, temveč bodo razmišljali. Tako si bodo povrnili nadzor nad odzivom.

Ta ista avtorica o veselju pove:

• … dajte mu (otroku) prostor, da veselje izrazi v celoti in z navdušenjem.

Kratko in jedrnato povedano, kar veliko literature namiguje. Ali je smiselno, da otroke že v predšolskem obdobju učimo, kako več razmišljati in manj čutiti?

Zanimivo, v nobeni knjigi ni omenjeno, da bi bilo treba srečo, veselje, ponos in navdušenje kakorkoli premagati, obvladati, pregnati ali se jih znebiti.

Slikanice pogosto povezujejo čustva z določenimi barvami – npr žalost je modra, jeza rdeča, veselje rumeno in določenimi telesnimi občutki. V nekaterih je to zelo sugestivno predstavljeno, v drugih nastopajoči liki opisujejo svoja doživetja, bralcu manj predlagajo in ga več sprašujejo, usmerjajo v njegove občutke, namesto da jih predvidevajo.

Veliko večino knjig sem brala tudi svojima otrokoma (4 in 6 let). Opisovanje trenutnega počutja z barvami jima je blizu, sama od sebe sta me začela spraševati, kakšne barve sem in tudi onadva sta mi povedala, kako se počutita oz. kakšne barve sta. Opazila sem, da so jima bližje zgodbe, ki prikazujejo čustva skozi doživljanje glavnega junaka, kot pa knjige, kjer so čustva le predstavljena in opisana.

Ko gradimo koncept nekega čustva, je smiselno, da vključimo edinstveno izkušnjo osebe, ki to čustvo doživlja (poleg misli, tudi telesne občutke in impulze). Nekatere knjige opisujejo telesne občutke in impulze, spet druge jih povsem spregledajo in opisujejo zgolj situacije, v kateri se čustvo ponavadi pojavlja in katero vedenje mu sledi.

Knjige večkrat omenjajo, da je čustvo prišlo, potem pa se je glavni lik pomiril ali se mu je kdo pomagal pomiriti. Velikokrat se tega stanja umirjenosti ne opiše in tudi nima svoje slikanice v zbirki. Meni se zdi pomembno, da otrok zna prepoznati neko osnovno umirjeno stanje in šele nato spoznava spremembe v druga čustvena stanja.

Večina knjig ima na koncu še dodatno razlage, namige, pojasnila, iztočnice za pogovor, ki so namenjeni odraslim, da lažje začnejo pogovor o čustvih, če tega niso vešči.

Kar me je večkrat presenetilo je, da je žalost opisana kot čustvo, ob katerem želimo biti sami. To odpira vprašanje za otroka: ‘Ali ti tudi želiš biti sam/a, ko si žalosten/na?’

Jeza, khm, no, jeza je predstavljena v knjigah za otroke na takšen način, da dobi kar svojo objavo.

Otrok mora čustva najprej občutiti, imeti prostor za njih, jih zražati, šele nato pride na vrsto njihovo konstruktivno izražanje in poimenovanje. K razvoju tega največ prispevamo tako, da vodimo z zgledom in zaupamo v otrokov razvoj.

Boljše knjige o čustvih kot je življenje samo, ni. Otrok najbolj potrebuje vas - vašo prisotnost, čas, energijo in pozornost.

Seznam predlaganih knjig.