V zadnjem času na več različnih področjih razmišljam o osnovah zdravega življenja.

Tako preproste se zdijo. Uravnotežena prehrana s čim manj predelanimi živili, ravno prav gibanja, dovolj spanja, kakovostni odnosi, smiselno početje in zdravo okolje.

Kolikokrat se osnovam nočemo posvečati, ampak iščemo rešitve, ki obljubljajo instantne rezultate? Zakaj?

Na nek način je lažje. Osnove pa niso instant. Niso tako atraktivne.

Npr.: lažje je na dan pojesti nekaj prehranskih dodatkov, kot skrbeti za raznovrstno, uravnoteženo, sveže pripravljeno hrano. Reklamni oglas za takšne dodatke je lahko zelo spodbuden. Lažje ga je ustvariti in ljudem prodati nekaj, kar jim vzame par minut dnevno, kot pa jih poučiti in jih spodbuditi k uživanju uravnotežene prehrane.

Lažje je popiti energijsko pijačo kot zagotoviti dovolj časa za spanje. Lažje je popiti kozarec vina ali piva , kot reševati težavo. Lažje je kupiti bonboniero in šopek rož , kot se odkrito pogovoriti.

Osnova je tudi, da tako zdravje kot človeka dojemamo kot eno celoto in ga ne delimo na duševni in telesni del, saj sta ta dva dela tako prepletena, da ju ne gre deliti.

Dokler ta dva dela dojemamo in obravnavamo ločeno, se težko počutimo kot celota. Ko pa se ne dojemamo in ne delujemo kot celota, smo težko zdravi.

Tudi v starševstvu se večkrat poslužujemo 'lepotnih popravkov'. Namesto okolja, v katerem je otrok tako varen in sproščen, da se lahko igra s svojo senco, kamenčki ali vejicami, mu kupimo glasne igrače in utripajoče igrače, ki ukradejo njegovo pozornost. Ali pa neprestani animatorji postanemo kar mi sami in tako svojo in otrokovo pozornost odvračamo od resničnih težav.

Morda se veliko ukvarjamo s tem, na kakšen način bomo nekaj ubesedili? Bomo otroku dali možnost izbire? Sicer nisem proti temu, dokler nam je jasno, da so to lepotni popravki in kaj je cela filozofija za njimi.

Težava je, če iščemo nasvete in trike z namenom, da z otrokom manipuliramo, da bo sodeloval z manj upora, oz. mislimo, da je to dovolj. Ni dovolj.

O tem, da je bolje govoriti o zagotavljanju razvoja otroka in ne o vzgoji otroka, sem že pisala. Ko želimo zagotavljati razvoj, se začnemo spraševati, kaj otrok potrebuje za svoj razvoj - v grobem hrano, spanje, gibanje, zdravo okolje, igro in odnose.

Dan Siegel to strnjeno pove: Integracija v odnosih vodi do integracije v možganih. S svojim odnosom vplivamo na to, kako se razvijata struktura in funkcija možganov otroka.

Kaj sploh je integracija? Integracija se zgodi, ko diferencirani deli delujejo skupaj kot celota in skupaj opravijo delo učinkoviteje kot vsak posebej.

Npr: ko leva in desna polovica možganov delujeta usklajeno. Ali pa ko se srčni utrip prilagaja dihanju.

Integracijo Dan Siegel prenese tudi na medosebne odnose, kjer sta diferencirana dela 2 posameznika, ki se povezujeta preko komunikacije. Zato so zdravi odnosi takšen izziv - moramo biti diferencirani in hkrati povezani.

Poglejmo na primeru starš - otrok:

• Spoštovanje diferenciacije: jaz in otrok nisva eno, sva dve ločeni osebi.

• Na drugi strani spodbujanje povezanosti preko kakovostne komunikacije.

V kolikor smo zelo diferencirani in premalo povezani, se od otroka oddaljimo, ne zmenimo se za njegova čustva oz. jih kritiziramo in minimaliziramo, otrok v stiski je prepuščen je samemu sebi.

V kolikor smo preveč povezani in premalo diferencirani pride do tega, da smo z otrokom preveč vpleteni, njegova čustva nas preplavljajo, občutek naše lastne vrednosti je odvisen od otroka.

Ko smo diferencirani in povezani hkrati, otroku stojimo ob strani od njegovemu doživljanju čustev in se mu pomagamo vrniti nazaj v OK stanje. Na ta način se ustvarja navpična integracija, ki služi temu, da lahko s pomočjo prefrontalnega korteksa prepoznamo, upoštevamo, uporabimo in umirimo čustva.

Desna možganska polovica predeluje naše občutke iz telesa, leva pa te občutke osmišlja ter poimenuje. Ko se z otrokom povežemo in ubesedimo, kar se mu v tem trenutku dogaja, mu na ta način pomagamo povezovati desno in levo možgansko polovico (vodoravna integracija).

Na ta način skozi integracijo v odnosih vplivamo na razvoj otrokovih možganov in na njegovo dolgoročno dobrobit.

Na otroka ne vpliva le naš odnos do njega. Na otroka vpliva predvsem vzdušje v družini, ki ga ustvarjamo odrasli. To je osnova. Če je vzdušje v družini slabo, potem je to, koliko pravljic preberemo otroku za lahko noč, kakšne igrače mu kupujemo in kako mu postavljamo meje, pravzaprav kozmetični popravek.

Naslovna fotografija: Photo by liderina on Adobe Stock