Ko pride do naše interakcije z otrokom, opažam 2 glavna pricipa delovanja. Delujemo lahko iz strahu ali iz zaupanja.

Primer: Otrok je odkril moč zmerljivk.

Ko delujemo iz strahu, to izgleda nekako tako: Ojej, moj otrok je 3x rekel grdo besedo. 4 je star, pa že tako govori. Kaj šele bo? Kam to pelje? Moram ga ustaviti. In kaj bodo drugi rekli, kakšen starš sem, ko pa moj otrok tako jezika?

Strah pred grozno prihodnostjo opravičuje, da starš veliko kritizira, ošteva, neprestano popravlja, grozi, kaznuje. Pri nekaterih otrocih je ta način navidezno uspešen in ustavi neželeno vedenje. Za ceno česa? Otrok, ki se je slabo vedel, ker se je slabo počutil, se zdaj počuti še slabše. Ampak v tem primeru, nas to ne zanima, važno je, da se obnaša primerno in ne kvari naše podobe 'dobrega' starša.

Nekateri otroci pa na takšne pritiske starše odgovorijo drugače – vesti se začnejo še slabše. Ugotovijo, da jim ena sama zmerljivka da ogromno moči in starša čisto vrže iz tira. Otrok govori in kriči, sploh ne neha. Starš se počuti vedno bolj nemočnega in postaja vse bolj grob. Na koncu dneva se tako starš kot otrok počutita za en .

Ko delujemo iz zaupanja, si rečemo: Otrokovi možgani se bodo razvijali še nadaljnih 20 (!) let. Vem, da je moj otrok OK. Vem, da se bo razvil v OK osebo.

Trenutno je v stiski in se ne zmore drugače obnašati. Kako mu lahko pomagam, da se bo počutil bolje in ne bo več čutil potrebe po zmerjanju? Kako mu lahko pomagam, da se izrazi na primeren način?

Kako bo otrok zaupal vase, če vanj ne zaupamo mi?

Že v teoriji je ta preskok iz strahu v zaupanje zafrknjen, sploh za ljudi, ki ne poznajo osnov razvoja človeških možanov in s(m)o bili sami vzgajani na način, ki izvira iz strahu. V praksi pa se to izkaže še za težje.

Meni med drugim pomaga tudi igriva disciplina. Otrok nas zmerja. 3x smo mu že razložili, zakaj to ni ok. Sočustvujemo z njim, da se trenutno počuti bedno, je jezen, bi se rad počutil močnega, ... Pa nič ne pomaga. Zmerljivke kar še letijo iz njegovih ust. Tepec, tepec, tepec, ...

Mu bomo zaprli usta? Ga poslali v sobo? Ga pustili na igrišču? Ga vrgli iz avta? Mu vzeli najljubšo igračo? Bo šel spat brez večerje? Ga bomo zmerjali nazaj? Ga ignorirali, ker le išče pozornost?

Igriva disciplina: tepce začnem jesti. Mnjam, mnjam, kakšen okusen tepec. Mmmm, še eden. Ta ima okus po jagodi.

Mogoče na prvi pogled izgleda, da svojo avtoriteto na ta način izgubim, v resnici jo uporabim, da situacijo izpeljem na lahkotnejši način.

Zmerljivka otroku ne daje več občutka moči, ker me ne vrže iz tira.

Otrok je dobil pozornost. Otrok išče pozornost, ker jo potrebuje. Kakšno pozornost bo dobil? V tem primeru je dobil igrivo.

A zdaj pa neprimerno vedenje celo nagradim? Ne, odpravim vzrok neprimernega vedenja – otrokovo potrebo po pozornosti.

Ko je otrok lačen, potrebuje hranljivo hrano. Ko je otrok v stiski, potrebuje ljubečo pozornost. Šele ko je otrok v OK stanju, se lahko uči, kako se lahko primernejše izrazi, brez da bi nekoga zmerjal.

A se ne bo otrok nato še pogosteje neprimerno obnašal, le da bi se z njim igrali? Če mu ljubečo pozornost namenjamo le, ko se neprimeno vede, potem ja. Če mu jo namenjamo tudi sicer, potem ne.

Od otroka na dnevni bazi pričakujemo ogromno sodelovanja. A si otrok res želi sodelovati z nekom, ki v njega ne zaupa, ga kritizira, ga neprestano opozarja, mu grozi in ga kaznuje?

Moja izkušnja je, da se zmerjanje po parih dneh vztrajnega mljaskanja tepcev, občutno zmanjša. Ko tu pa tam kakšen tepec še zbeži iz ust, se otrok boljše odziva na to, da tepce pojem (sprejmem njegovo stisko, spodrsljal, hkrati na bolj subtilen način opozorim na neželene besede), kot če mu ponavljam pravila primernega vedenja.

A to pomeni, da se cele dneve igram, se pretvarjam, da sem dvorni norček, otroku ne postavljam mej? Ne. To pomeni, da se ne zataknem v vsako otrokovo neprimerno vedenje in svojo avtoriteto uporabim za to, da situacijo izboljšam in ne poslabšam.

Npr: Če je otrok res iz sebe in kar naprej zmerja druge otroke, ga najprej odstranim iz situacije in šele nato iščem načine, kako se z njim povezati in se mu pomagati pomiriti.

Disciplina danes pomeni podrejanje, včasih je pomenila nauk. Si otroke iz strahu podrejamo ali jih z zaupanjem učimo?

Naslovna fotografija: Photo by Prostock-Studio on Adobe Stock