Najbrž se spomnite prizora iz kakšnega filma, ko človeku, ki doživlja panični napad, naročijo, naj diha v vrečko. Ob paničnem napadu človek diha preveč – hiperventilira.

Ja, dihati je mogoče tudi preveč. Ko dihamo preveč (prehitro ali preveč globoko), izdihamo več ogljikovega dioksida (CO2), kot ga v dani situaciji proizvedemo. Ogljikov dioksid namreč zelo hitro prehaja iz krvi v zrak in tako ven iz telesa. Ko dihamo v vrečko, CO2 ponovno vdihnemo in tako pripomoremo k vračanju v ravnovesje.

Ko le nekaj časa dihamo v vrečno ni bojazni, da bi dobili premalo kisika, saj ga je v izdihanem zraku kar nekaj. Le pomislite na umetno dihanje – če v izdihanem zraku ne bi bilo kisika, umetno dihanje ne bi imelo smisla.

Ogljikov dioksid ni le odpadni produkt, je tudi sestavni del krvi, ki ima pomembno vlogo pri uravnavanju pH krvi. Ko izdihamo preveč CO2, kri postane preveč bazična (respiratorna alkaloza). To vpliva na sproščanje kisika iz rdečih krvničk. Ko je koncentracija CO2 nižja od optimalne, se kisik bolj močno veže na hemoglobin v rdečih krvničkah in tako slabše prehaja iz krvi v tkiva (Bohrov efekt). Čudna situacija – v krvi imamo dovolj kisika, ki slabo prehaja v tkiva.

CO2 pomembno vpliva tudi na širjenje krvnih žil. Ko ga je v krvi manj, se žile skrčijo. Na to so posebno občutljive žile v možganih. Zaradi ožjih žil in slabše prekrvitve možganov se ob hipeventilaciji pojavi omotica. Sprememba pH krvi vpliva tudi na elektrolite. Ob hiperventilaciji se zniža koncentracija kalcija v krvi. To zaznamo kot mravljinčenje okrog ust in v prstih. Pri hujši obliki lahko pride tudi do mišičnih krčev v dlaneh, stopalih in nazadnje tudi do krčev vseh mišic.

Pri paničnem napadu je hiperventilacija zelo očitna. V manj očitni, kronični obliki je pa prisotna pri marsikaterem izmed nas. Neprestano preveč dihamo, naše telo se je na to že navadilo, tega sploh več ne zaznamo.

Dihamo veliko, pa od tega nimamo nič oz. celo težave, saj zaradi premajhne količine CO2 v krvi, v tkiva pride manj kisika. Zato smo utrujeni, med telesno aktivnostjo kmalu začnemo dihati skozi usta. Te dve posledici sta le vrh ledene gore.

Prvi korak k učinkovitejšemu dihanju je dihanje skozi nos – tako med vdihom kot med izdihom. Nosna votlina v primerjavi z usti ustvarja več upora in tako zrak vdihnemo in izdihnemo počasneje. Da bi telo ponovno navadili na optimalno količino CO2, pa si pomagamo s posebnimi vajami za višanje tolerance na CO2.

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌