V prejšnjem zapisu sem pojasnila, kako naše telo hitro odreagira na spremembo v okoliščinah, tako hitro, da na to nimamo vpliva. Šele ko je naše telo že prestrašeno, se mi zavestno zavemo, da nas je strah.

Enako velja tudi za druga čustva. Ob spremenjenem čustvenem stanju se spremeni fiziologija celotnega telesa –  prekrvitev tkiv, nivo krvnega tlaka, hitrost srčnega utripa, način dihanja, ...

Primere, kako čustva vplivajo na dihanje, najdemo tudi v našem vsakdanjem jeziku. Nekdo besno sope, se duši od smeha, lovi sapo od razburjenja, piha od jeze ali pa mu strah zapre dih.

Pri joku in smehu z lahkoto opazite spremenjen način dihanja. Ko nas je strah začnemo dihati hitro in plitko, bolj uporabljamo pomožne dihalne mišice. Pri jezi se zgornji del prsnega koša močno napolne z zrakom, da zgledamo bolj strašno.

Na prekrvitev tkiv in srčni utrip povprečen človek težko vpliva, na dihanje pa lahko. Najbrž ste vsi že dobili nasvet, da ob tem, ko ste razburjeni, globoko vdihnite. Zakaj tega ne priporočam?

Ker ima razburjen človek tendenco, da ne bo vdihnil globoko, ampak visoko. S tem mislim na to, da pri vdihu po nepotrebnem aktivira pomožne dihalne mišice vratu in ramenskega obroča, namesto reber dvigne celoten prsni koš.

Človek, ki ‘vdihne globoko’ najverjetneje vdihne in izdihne skozi usta, iz telesa tako odstrani preveč ogljikovega dioksida in poruši acido-bazno ravnovesje v krvi. V krvi je kisika dovolj, zaradi pomanjkanja ogljikovega dioksida pa le-ta ne pride v celice, telo se počuti v še večji nevarnosti. Takšen način dihanja razburjenje še podpihuje in nas nič ne pomiri.

Aaa, globoko vdihniti v trebuh? Saj veste, da so pljuča so v prsnem košu in ne v trebuhu.

Res je, da se pri vdihu trebuh spremeni in poveča, vendar se pri dihanju prevečkrat pozablja na prsni koš. Obravnava se ga le kot nekakšno zaščito za srce in pljuča. Velikokrat to ni več zaščita, ampak kletka. Ko so rebra slabo gibljiva, se trebušna prepona ne more dobro gibati, pljuča se ne razprejo optimalno in manj se napolnejo s svežim zrakom. Počutimo se utesnjeno, ogroženo.

Prsni koš je sestavljen iz prsnice, prsnih vretenc in reber. Rebra se na vretenca pripenjajo s sklepi, kar nakazuje na to, da se rebra morajo gibati.

Tam se gibanje začne, na hrbtu, ob hrbtenici. Zgornja rebra se med dihanjem dvigajo, spodnja se širijo. Tako prsni koš med dihanjem spreminja obliko.

Izpostavljam, to ne pomeni, da celoten prsni koš dvignemo z mišicami vratu in ramen – na tak način namreč napolnimo predvsem zgornje dele pljuč, ki pa so zelo majhni. Večina pljučnega tkiva leži ob straneh prsnega koša in na hrbtni strani. Zato se ob dobrem vdihu prsni koš širi vstran, kot bi hoteli razpreti krila.

Bolj kot se opazujemo, prej opazimo, kako se pod vplivom naših misli ali dogajanja v okolici spremenita naše počutje in naše dihanje. Mogoče opazimo, da zadržujemo dih ali da dihamo hitro, ..

Med dražljajem in reakcijo je vmesni prostor. V tem prostoru je naša moč, da izberemo odziv. V našem odzivu ležita naša rast in naša svoboda. Viktor Frankl

V tem prostoru lahko prevzamemo nadzor nad svojim dihanjem. Namesto da še naprej razburjeno preveč dihamo, lahko dih umirimo. Počasi izdihnemo skozi nos. Počakamo trenutek. Vdihnemo brez uporabe mišic vratu in ramen, skozi nos. Počasi izdihnemo skozi nos, ...

Takšno počasno dihanje pomiri naše telo. Simpatično živčevje se umiri, bolj je aktivno parasimpatično živčevje, srčni utrip se zniža, krvni tlak pade. Zaznavati začnemo, da smo bolj umirjeni. Z neprijetnimi občutki zdržimo malo dlje, čustev ne stresamo na druge. Namesto reakcije lažje izberemo ustrezen odziv.

Seveda je to vse skupaj lažje, če redno izvajamo dihalne vaje. Med izvajanjem dihalnih vaj, ko vso svojo pozornost usmerjamo v opazovanje sebe, krepimo sposobnost samoopazovanja in samozavedanja. Ko se nato znajdemo v čustveno nabiti situaciji, prej zaznamo spremembe v telesu in prej lahko prevzamemo nadzor nad svojim dihanjem in odzivom.

naslovna fotografija Photo by Ulkas from Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.